Mednarodna skupnost je obstoj soodvisnosti in recipročnosti med človekovimi pravicami in okoljem potrdila že pred 50 leti, na prvi konferenci Združenih narodov o okolju, v Stockholmu. Sporočilo držav sveta je bilo jasno, zdravo okolje je integralni del celovitega zagotavljanja širokega spektra človekovih pravic.
Danes smo soočeni s podnebnimi in okoljskimi izrednimi razmerami, ki razpravo o povezanosti človekovih pravic z okoljem še toliko bolj aktualizirajo in skupaj s tem tudi vlogo okoljevarstvenikov. Zdravo okolje je pogoj za spoštovanje človekovih pravic. Zagotoviti pa je potrebno tudi varstvo človekovih pravic tistih, ki varujejo okolje. Pri tem je ključno zavzemanje Evropske unije za zaščito okoljevarstvenikov tako v odnosu do tretjih držav, torej v njenem zunanjepolitičnem delovanju, kot tudi znotraj Unije.
Na svetovni ravni v povprečju vsak teden več kot štirje okoljski aktivisti (pretežno pripadniki domorodnih ljudstev) izgubijo življenje. Evropska unija ima številne vzvode, še zlasti v okviru trgovinskih sporazumov, s katerimi lahko pomembno pripomore k preprečevanju tovrstnih grozodejstev. Poleg tega je za zaščito tudi ključna tudi podpora delovanju okoljskim nevladnim organizacijam v tretjih državah, še zlasti v državah v razvoju.
Podpora delovanju okoljskim nevladnim organizacijam pa je relevantna tudi za samo Evropsko unijo v luči zelene tranzicije, kjer se civilno družbo prepoznava kot varuha v demokratičnem prostoru na področju okoljskih zadev. Zato me še posebej veseli, da poročilo o učinkih podnebnih sprememb na človekove pravice, ki ga je na majskem plenarnem zasedanju predlagal Evropski parlament, poziva Komisijo, naj pripravi merila upravičenosti za nepovratna sredstva Evropske unije, ki bi okoljskim nevladnim organizacijam, ki sicer zaradi svoje velikosti morda ne bi bile upravičene do financiranja, omogočila bolj vključujoč dostop do finančnih sredstev.
Kot poročevalec v senci sem pri oblikovanju mnenja odbora za okolje v povezavi z zadevnim poročilom predlagal amandma, ki se nanaša na problem financiranja manjših nevladnih organizacij iz evropskih sredstev in se zanj še dodatno zavzel ob zavedanju, da se s tovrstnimi zamejitvami financiranja soočajo tudi slovenske nevladne organizacije. Pomembno je, da je vsebina tega amandmaja bila vključena tudi v končno poročilo, dostopno na tej povezavi https://bit.ly/34itctJ, sicer v pristojnosti pododbora za človekove pravice.