Odločno sem podprl resolucijo glede vpliva nasilja v družini in pravic do varstva in vzgoje na ženske in otroke. Resolucija Evropskega parlamenta na to temo je več kot pravočasno ter prepotrebno sporočilo v času, ko sta nasilje nad ženskami in nasilje v družini v porastu, k čemur je veliko pridodala tudi epidemija covid-19 ter omejevalni ukrepi ob njej, ki so številne žrtve nasilja med (nekdanjimi) partnerji in v družini prisilili v fizični ter psihološki stik in/ali ekonomsko odvisnost. Hkrati pa se tudi v državah članicah EU nadaljujejo in krepijo pritiski na Istanbulsko konvencijo kot najcelovitejši mednarodnopravni instrument na tem področju. EU se ob tem dejstvu ter pomanjkanju odločnejše podpore s strani Komisije in Sveta odmika od ratifikacije Istanbulske konvencije ter učinkovitih mehanizmov za boj proti nasilju nad ženskami in v družini. Pri nasilju na podlagi spola ter v družini si v nobenem primeru ne smemo privoščiti neukrepanja zaradi zamude oziroma odlašanja pri usvajanju pravne podlage, zaradi kakršne na primer v EU trpi boj proti diskriminaciji ob blokadi predloga horizontalne protidiskriminacijske direktive iz 2008 v Svetu. V tej luči posebej pozdravljam vnovičen poziv Komisiji in Svetu, da se nasilje na podlagi spola doda na evropski seznam področij kriminala, ki zahtevajo skupni boj proti njemu, ter (tudi na tej osnovi) pripravi celovita okvirna direktiva za preprečevanje vseh oblik nasilja na podlagi spola ter za učinkovit boj proti njemu, ki mora temeljiti na pristopu, osredotočenem na žrtev nasilja, ter vključevati vsa ključna načela Istanbulske konvencije.
Sorodni članki