Pri glasovanju o resoluciji o krepitvi vloge mladih v Evropi s poudarkom na zaposlovanju in socialnem okrevanju po pandemiji sem se vzdržal. Končno besedilo resolucije žal pritrjuje moji bojazni, da gre pri razglasitvi Evropskega leta mladih za spretno potezo z vidika odnosa z (mladimi) javnostmi, ki pa ni podprta s politično voljo za konkretne ukrepe ter politike, ki jih med ključne zahteve politikom uvrščajo sami mladi. Mladi so v zadnji veliki socialni katastrofi pred pandemijo Covid-19, ki jo je povzročila gospodarska in finančna kriza, plačali največjo ceno z enormnim tveganjem brezposelnosti ter ekonomske in socialne izključenosti v primerjavi z drugimi generacijami. Zato je povsem razumljivo in upravičeno, da so mladi v pripravljalnih razpravah in dokumentih za Konferenco o prihodnosti Evrope, ki poteka v času procesa okrevanja po pandemiji, med prednostne naloge EU uvrstili boj proti brezposelnosti mladih ter odpravo neplačanih pripravništev ne glede na izobrazbo in socialni status. Z zavrnitvijo amandmajev, ki so pozivali k pripravi skupnega pravnega okvira za učinkovito in izvršljivo prepoved neplačanih pripravništev, zagotovitev pravičnega plačila za pripravništva in vajeništva, ter s tem preprečevanje praks izkoriščanja mladih, je Evropski parlament mladim žal enkrat več obrnil hrbet ter znatno razvrednotil sporočilo celotne resolucije.
Sorodni članki