Glasoval sem za resolucijo, ki ostro obsoja omejevanje pravice do splava na Poljskem. Razlogi za podporo dotični resoluciji bi morali biti očitni sami po sebi in žalosti me, da jih moramo vedno znova ponavljati: omejevanje splava je v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, saj ogroža zdravje in dostojanstvo žensk. Omejevanje te pravice splava ne odpravi, ampak ga marginalizira. Še posebej zaskrbljujoče pa je, da je Poljska omejitev izvedla v senci zdravstvene krize, torej v času omejenih mehanizmov demokratične participacije. Omejitev pravice do splava predstavlja zaskrbljujoč primer nazadovanja mednarodnega prava o človekovih pravicah. Oster odziv Evropskega parlamenta, kakor tudi civilne družbe tako na Poljskem kot po svetu, pa je nujen, da ta primer nazadovanja ne bi postal precedens. Resolucija prav tako ostro obsoja odločitev poljskega ministra za pravosodje, da uradno začne z odstopom Poljske od Istanbulske konvencije. Istanbulsko konvencijo morajo ratificirati vse države članice, preden se k pogodbi lahko pristopi na ravni EU. Resolucija pravilno ugotavlja, da je omenjena sodba še en primer političnega prevzema sodstva in zloma pravne države. In ne nazadnje je tudi to več kot zadosten argument za pogojevanje evropskih sredstev z vladavino prava.