Glasoval sem za poročilo, ki poziva k odpravi pomanjkljivosti uredbe Dublin (III), ki predstavlja enega izmed temeljev evropske azilne politike. Azilna politika EU je pomanjkljiva, saj nalaga nesorazmerno breme na t. i. vstopne države, ki ne zmorejo zagotoviti ustreznih standardov za obravnavo tolikšnega števila prosilcev. Prav tako ni zagotovljenih mehanizmov solidarnosti, ki bi ostale članice zavezovali k razbremenitvi vstopnih držav. Kot posledica pomanjkljivih kapacitet migranti neregulirano potujejo v države članice z večjimi zmogljivostmi. Ta nesorazmernost bremena je neposreden rezultat pomanjkljivosti Dublinske (III) uredbe, saj zahteva, da se azilni postopek opravi v prvi državi članici, kamor prispe prosilec za azil. Reforma uredbe je zato nujen pogoj za vzdržno azilno politiko. Omenjene pomanjkljivosti so splošno znane, a je nujno, da jih ponovno nagovorimo, saj je reforma uredbe vključena v Novi pakt o migracijah, ki ga je pred nedavnim predstavila Komisija in bo namenjen celovitejši in (upam da) trajnostni reformi evropskega azilnega sistema. Pričujoče poročilo predstavlja obsežno in koristno analizo tudi vrste drugih pomanjkljivosti uredbe (obravnava mladoletnikov, vprašanje jezika, obravnava ranljivih skupin in manjšin ipd.). Kot tako odraža jasno voljo Evropskega parlamenta v prid reforme v smeri vzpostavitve zavezujočega in vzdržnega mehanizma solidarnosti, osnovanega na spoštovanju človekovih pravic ter pravični delitvi odgovornosti in bremen med državami članicami.
Sorodni članki