parlament je v vsaki pravi demokraciji tista institucija, ki s sprejemanjem političnih usmeritev in zakonodaje izgrajuje družbo in državo ter ju umešča v (širši) mednarodni prostor, za kar vsakič znova črpa demokratično legitimnost iz neposredne izvoljivosti poslank in poslancev, ki so predstavniki ljudstva in uresničevalci njegove volje.
Slovenski parlament je pred 30 leti odigral ključno vlogo pri oblikovanju naše samostojne države in bil osrednji nosilec prehoda Slovenije v sodobno demokratično državo. Ob bolj ali manj uspešnem kljubovanju bremenu izzivov, s katerimi se sooča vsaka mlada demokracija, je Državni zbor od svoje prve konstitutivne seje 23. decembra 1992 skozi leta začrtal ključne usmeritve razvoja Slovenije in nas podal na pot vključevanja v Evropsko unijo ter druge ključne evropske in širše mednarodne integracije, katerih polnopravna ter ugledna članica smo danes.
Kot nekdanji poslanec in predsednik Državnega zbora sem izjemno ponosen, da sem del njegove zgodovine in da sem imel priložnost soustvarjati to pot. Kot predsednik Državnega zbora sem se zavedal, da je ena mojih glavnih nalog delovati povezovalno ter spodbujati iskanje skupnih, inovativnih rešitev zapletenih izzivov, pred katerimi sta se znašli politika in država. Zato sem si vselej prizadeval zavzeti čim bolj neodvisno in objektivno držo in razmišljanje, ki je veliko širše od interesov politične stranke, ki sem ji pripadal.
Moj mandat na čelu Državnega zbora je v največji meri zaznamovala begunska in migrantska kriza v Evropi. V teh zahtevnih časih je bilo treba ukrepati hitro, predvsem pa odgovorno in preudarno, zato da bi na eni strani preprečili, da bi Slovenija, naše prebivalstvo ter begunci in migranti postali žrtev odsotnosti skupnega evropskega pristopa ter pomanjkanja solidarnosti, hkrati pa ostali dosledno zvesti ustavi ter mednarodnemu pravu, s spoštovanjem človekovih pravic in človekovega dostojanstva na čelu. To mora biti ključno vodilo ne samo v času največjih kriz, ampak tudi pri sprejemanju vseh odločitev, ki imajo neposreden ali posreden vpliv na življenja državljank in državljanov. S tem povezana vloga predsednika Državnega zbora pa je tudi zagotavljanje spoštovanja demokratičnih postopkov in procesov, pri čemer mora prevzeti odgovornost in se jasno postaviti zoper zlorabo demokratičnih institutov.
Prav tako je dobro znano moje stališče, da mora Državni zbor kot neposredni predstavnik volje ljudstva sprejemati ključne politične usmeritve tako v notranji kot tudi v zunanji politiki. Vloga Državnega zbora pri oblikovanju in izvajanju evropske ter zunanje politike Republike Slovenije žal še vedno ni dovolj izkoriščena. Na področju zunanjepolitičnega delovanja sem si prav tako prizadeval za krepitev vloge – javnosti morda manj znane, a zato nič manj pomembne – parlamentarne diplomacije, ki dopolnjuje vladno in je tako izjemnega pomena za krepitev odnosov med državami. V času oslabljenih odnosov med vladami držav Državni zbor lahko in mora s pomočjo parlamentarne diplomacije ter stikov med poslankami in poslanci odigrati močno povezovalno vlogo.
30-letnica obstoja in delovanja Državnega zbora nam daje priložnost, da se za hip ustavimo in ozremo v preteklost. Da pregledamo, kaj smo že postorili in kaj še moramo. Da ovrednotimo doseženo, najdemo navdih v svetlih trenutkih politične enotnosti za dobrobit našega naroda in vseh prebivalk in prebivalcev Slovenije. Se zamislimo ob neuspehih in začrtamo pot za naprej. Zgodovina dela Državnega zbora je bila včasih pod pričakovanji ljudi ter potencialom, ki izhaja iz njegove ustavne vloge. Razočaranost državljank in državljanov nad delom poslank in poslancev ter (ne)kulturo dialoga pa se je (pre)večkrat kazala v nizki stopnji zaupanja, posledično pa tudi v nizki udeležbi na državnozborskih volitvah. Odgovornost za pretekle napake nosimo vsi politiki, odgovornost za spremembe na bolje pa aktualni poslanci in poslanke Državnega zbora. V teh zahtevnih časih, v katerih ena kriza sledi drugi, je ta odgovornost še toliko večja, delovanje v korist sleherne prebivalke in prebivalca pa nujni predpogoj, da kot država in družba preživimo in se še naprej razvijamo kot pravna in socialna država.
Naj bo prihodnjih 30 let Državnega zbora še uspešnejših in pogumnejših, temelječih na preseganju razlik in iskanju družbenega konsenza, na solidarnosti, medsebojnem razumevanju in pomoči.
Dr. Milan Brglez
Besedilo je objavljeno na spletni strani Državnega zbora in je dostopno na tej povezavi.