V času, ko jesen z velikim zamahom podi listje z dreves, obeležujemo dan spomina na tiste, ki so nas zapustili. 1. november nas tako spominja tudi na našo minljivost. Te se premalo zavedamo, saj čas, v katerem živimo, ustvarja utvaro, da smo nepremagljivi. Pa nismo. To nam vsakodnevno kaže slaba slika covid-19 in tudi še mnogo drugih bolezni, ki so se zaradi covid-19 umaknile v ozadje in o njih težko ali vse redkeje spregovorimo.
1. november pa nam daje tudi priložnost, da se prav naše minljivosti zavedamo. Da ugotovimo, da smo na tem svetu le pohodniki. In v tem našem pohodu je prav, da naredimo čimveč dobrega. Za sočloveka in za družbo. Naša odgovornost, ker smo Ljudje, je v tem, da stremimo k dobremu. Da opravimo temeljne civilizacijske dolžnosti, kot je pokop naših mrtvih. Da pomagamo bližnjim in nepoznanim. Da smo solidarni ter odprti za vse tiste, ki so pomoči potrebni. 1. november nas tako opominja sočasno na našo krhkost, a tudi na našo moč. Ta izvira iz nas samih in se najbolje pokaže, ko pomagamo. Ne (le) z besedami, ampak z dobrimi deli. Aškerc je v svoji pesmi Čaša nesmrtnosti napisal:
Čaša tvoja je življenje tvoje.
Vlivaj vanjo vsak dan dela dobra,
dela slavna za rojake svoje,
za rojake in za domovino!
Zlega čina pa ne ena kaplja
v čašo níkdar ti ne kani toto!
Prej ne nehaj vlivati v posodo,
dokler polna ti ne bo do roba,
dokler polna čisto ni do – groba!…
Truplo tvoje čas strohni v gomili,
ali čaša tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
s pitjem njenim bode se napajal –
v delih svojih živel sam boš večno!…
Vlivajmo v našo čašo življenja dobra dela. Ta bodo tista, ki bodo ostala tudi, ko nas več ne bo.