Milan Brglez pri Jelenovem žlebu zbrane pozval, naj se postavijo na stran svobode in demokracije

Poslanec v Evropskem parlamentu dr. Milan Brglez se je v soboto, 23. marca, udeležil spominske slovesnosti v Ribnici, kjer so obeležili 81-letnico bitke pri Jelenovem žlebu. Brglez je med drugim zbrane pozval, naj se postavijo na stran svobode, demokracije, solidarnosti, pravic delavcev, spoštovanja človekovih pravic in mednarodnega prava.

Nagovor poslanca je v celoti objavljen spodaj.


Drage tovarišice in tovariši, borke in borci,

spoštovani gospod župan,

gospe in gospodje,

danes smo se zbrali tukaj, v Ribnici, da obeležimo 81-letnico uspešne bitke za osvoboditev našega, slovenskega ozemlja izpod okupatorjev.

Bilo je leto 1943, čas, ko se je v Evropi zdelo, da bo morda nacifašistični stroj zmlel vse, kar se mu upira. In bilo je leto 1943 na Slovenskem, ki je bilo drugačno. Bilo je že drugo leto upora, zanosa in prepričanja, da bomo ta zločinski režim, ki je Slovenkam in Slovencem namenil smrt, premagali.

Bitka pri Jelenovem žlebu je del tega časa. Časa, ki je v zgodovinske listine vpisal dejstvo, da smo Slovenke in Slovenci uporen in trdoživ narod, narod, ki se vedno bori za svojo pravico živeti v miru, svobodi in solidarnosti. Je pa ta bitka simbol še nečesa, tj. zavedanja, da lahko številčno majhna vojska porazi tudi veliko in dobro opremljeno armado. To je tisto, kar se je zgodilo v Jelenovem žlebu. Naši partizani in partizanke so namreč – čeprav maloštevilni in slabše opremljeni od italijanskega okupatorja – vedeli, da se borijo za pravo in svojo stvar. Za svojo svobodo in svobodo svojega naroda ter za pravičnost. Kombinacija tega, da so vedeli in verjeli, da jim bo zgodovina dala prav, ter izjemne vojaško-strateške usposobljenosti njihovih poveljnikov, je vodila do zmage. In to je dalo dodaten zagon, kajti ko ti uspe to, kar si želiš, takrat … takrat veš, da ti bo uspelo še več.

Spoštovane in spoštovani,

bitka v Jelenovem žlebu pa poudarja še eno izjemnost našega narodnoosvobodilnega boja – sposobnost povezovanja, tovarištva in služenja ljudem. Naša odporniška vojska, tudi tista, ki je osvobodila Jelenov žleb, je izšla iz ljudi in je delala za ljudi. Naši partizani niso sedeli po pisarnah v mestih in taktizirali, ampak so na terenu, med ljudmi, vsakodnevno osvobajali ped za pedjo. Zato so njihovi dosežki še toliko bolj veličastni. Kajti vsak meter osvobojenega ozemlja, ki je bil vrnjen našim ljudem, na katerem so ti smeli spet govoriti slovensko in v svojih narečjih, da …, vsak tak meter je bil izbojevan, kot pravita Murat in Jose, »od ljudi za ljudi«. In to bi moral biti zgled tudi danes.

Še na eno zadevo želim opozoriti, spoštovane in spoštovani, na pogum.

Pogosto poudarjam in izpostavljam, kako pomemben je pogum, kako pomembno je to, da si upaš. Dandanes je poguma vse manj. Vse manj je tudi želje, da bi bili pogumni. Kot da smo se kot država in narod zavlekli v neko senco in čakamo, da hude stvari minejo. A to ni prava pot. Mi, Slovenke in Slovenci, smo bili vedno pogumni. Pogumno smo si upali že v 19. stoletju zastaviti besedo za svojo državo Zedinjeno Slovenijo, pogumno smo se borili v prvi svetovni vojni, naši partizani in partizanke so nam izbojevali mir in svobodo v času druge svetovne vojne, leta 1991 pa smo si z lastnim pogumom priborili svojo državo.

In danes? Danes smo pogum nekam skrili. Kot da nam je nerodno biti pogumen in imeti stališče o tem, kaj se dogaja okoli nas. Raje se skrijemo za visokoletečimi besedami, ki jih odnese spomladanska burja, kot da bi se pogumno postavili na stran svobode, demokracije, solidarnosti, pravic delavcev, spoštovanja človekovih pravic in mednarodnega prava, pa tudi da bi imenovali stvari take, kot so. Poglejmo v današnji svet.

Okupator ne more biti nič drugega kot okupator in agresija je agresija. Vojni zločini, zločini proti človečnosti in genocid niso nič drugega kot vojni zločini, zločini proti človečnosti in genocid, terorizem pa je terorizem. Leporečenje ne pomaga, prav tako ne pomaga, če kaj od tega namenoma zamolčimo. Končno, če smo zgolj tiho, smo lahko sokrivi za najhujše zločine. Biti moramo na pravi strani, tj. na strani žrtev in mednarodnega prava, kajti sodila nam bo zgodovina.

Tovariši in tovarišice,

Slovenija in celotna naša politika se danes nahaja na prehodu med starim in novim. Staro poznamo, novega ne. In ko izbiramo, moramo izbirati smelo in pogumno, predvsem pa tako, da bomo na svoj izbor ponosni. Ko ne vemo, kaj bi izbrali, pomislimo na to, kaj so izbrali naši partizani in partizanke. Izbrali so svoje ljudi, svoj jezik in svoj narod. Izbrali so svoje korenine, tisto, iz katerega črpamo vsi skupaj in vsak posamično.

Zatorej se moramo, če želimo živeti v boljši Sloveniji in boljši Evropi, vrniti k našemu izvoru, k našim koreninam. K vrednotam, ki jih kot narod delimo. K vrednotam solidarnosti, pravičnosti, dela, sodelovanja in predvsem k vrednotam tega, da v bližnjem mimoidočem ugledamo človeka z vsemi njegovimi danostmi.

Graditi moramo na tem, kar nam je skupno, ne na tem, kar nas razdvaja. To je Slovenija prihodnosti, to je Slovenija, za katero so se borili naši partizani in partizanke v Jelenovem žlebu.

Spoštovane in spoštovani,

naš jutri se odloča danes. Zato stopimo iz sence in strahu, upajmo si, dajmo zgled našim otrokom in vnukom, predvsem pa nikoli ne pozabimo, kdo smo in kaj želimo za nas, naše družine, narod in državo. Bodimo pogumni! Sreča je vedno na strani pogumnih.

Tovariši in tovarišice,

poklonimo se z minuto molka padlim partizankam in partizanom v Jelenovem žlebu!