Milan Brglez na Stranicah s poklonom frankolovskim žrtvam

Poslanec v Evropskem parlamentu dr. Milan Brglez se je danes ob grobovih talcev v Grabnu pri Stranicah udeležil slovesnosti v spomin in poklon frankolovskim žrtvam, v svojem govoru pa je med drugim poudaril, da frankolovske žrtve spominjajo na današnje žrtve.

Celoten govor je objavljen spodaj.


Spoštovane gospe in gospodje,

danes smo se zbrali na tem mestu, da obeležimo enega od najtemnejših dni naše zgodovine, zgodovine našega naroda, ki so ga italijanski, nemški, madžarski in ustaški okupatorji želeli iztrebiti in uničiti. In danes stojimo tukaj zato, da znova ponovimo »Nikoli več!«. Nikoli več vojne, nikoli več gorja in nikoli več tragedij, ki so na Slovenskem in širom Evrope in sveta zaznamovale številne rodove.

Druga svetovna vojna je za Slovenke in Slovence predstavljala hudo preizkušnjo, ki jo v svojih življenjih in srcih nosimo še danes. Ne samo, da nam je po življenjih stregel okupator in da je želel naš narod uničiti ter ga poslati v zgodovino in pozabo, še sami smo dvignili roko na svojega brata. Kot bi nas Prešeren v svojem Krstu pri Savici ne naučil ničesar, ko je zapisal: »Slovenec že mori Slovenca, brata, kako strašná slepota je človeka!«

Klobčič smrti se je na naših tleh odvijal dan za dnem. In v tem klobčiču je februarja 1945, štirinajst dni potem, ko so zavezniki že osvobodili Auschwitz, življenje izgubilo 100 nedolžnih žrtev – 100 frankolovskih žrtev. Nič krivi in nič hudega sluteči so bili žrtve nacističnega maščevanja. Maščevanja sile, ki je vojno že izgubila. In tega zavržnega dejanja, vojnega zločina in zločina proti človečnosti nacistov ne smemo pozabiti. Ne!  Moramo se ga spominjati, ker nas opominja na današnje žrtve, ki umirajo zaradi golega maščevanja, vojnih zločinov, zločinov proti človečnosti in genocida.

Če smo dejali »Nikoli več!«, potem moramo končno preiti od besed k dejanjem. Nedolžne žrtve na slovenskih tleh namreč vpijejo, da ne smemo več dopustiti vojn in ne več nedolžnih žrtev. Žal pa se naše oko danes, v času instant življenja, obrača proč od novih nedolžnih žrtev. In s tem namerno ali ne, pozabljamo tudi na sporočilo stotih frankolovskih talcev, ki so dali življenje za našo svobodo, to je, da je samo mir tista vrednota, za katero se je vredno boriti – doma, v Evropi in po svetu. Brez miru, ali kot pravi naša Ustava, brez »kulture miru in nenasilja« ni namreč ne razvoja in ne bo obstoja. Brez miru ni in ne bo prihodnosti in sožitja. In brez miru ni in ne bo dobrobiti, pravičnosti in dostojanstva.

Gospe in gospodje,

dovolite mi, da na tem mestu preberem del mojega govora iz leta 2014, ko sem kot predsednik Državnega zbora položil venec pred spomenikom frankolovskim žrtvam nacističnega terorja. Menim namreč, da je danes, v razdeljeni slovenski družbi, ki se iz dneva v dan še bolj krha, še bolj aktualen, kot je bil takrat. Zapisal sem:

Čas hitro teče in tudi tragedije, kot je frankolovski zločin, do neke mere puščamo za seboj, gledamo nanje z določeno zgodovinsko distanco. Vendar pa ne smemo dopustiti, da bi te tragične zgodbe, te bridke izkušnje preteklosti, ki so usmerjale tok naše zgodovine, utonile v pozabo. Spomine na preteklost, tudi na tista najbolj boleča poglavja zgodovine, je treba varovati pred pozabo časa, tako zaradi žrtev samih kot tudi zaradi naših zanamcev, zaradi naših otrok, ki so nosilci prihodnosti in za katere si želimo, da ne bi nikoli izkusili podobnega gorja in trpljenja, kot je bila druga svetovna vojna.

 Spomine na dogodke in ljudi moramo torej ohranjati žive, ne le, ker so to naše izkušnje in naše »lekcije« za naprej, ampak tudi za to, da bomo znali vrednotiti sedanjost, ki jo živimo.

Gospe in gospodje,

naša domovina, Slovenija, je zrasla tudi iz žrtve frankolovskih talcev. Zato imajo te v zgodovinskem spominu in na oltarju naše suverenosti poseben pomen. S tistim najsvetejšim, svojim življenjem, so namreč plačale našo svobodo. Ob spominjanju nanje in ob spominjanju na to, kar se je zgodilo, si zastavimo tri vprašanja. Prvo vprašanje: znamo danes ceniti svobodo, ki smo si jo sami izbojevali ali jo štejemo kot samoumevno? Drugo vprašanje: znamo biti spoštljivi drug do drugega, sobivati – ne eden mimo drugega, ampak v sožitju, drug z drugim? In tretje vprašanje: delamo skupaj v smeri skupnega razvoja ali raje vsak po svojih kanalih delamo predvsem v svojo korist, korist svojih interesnih skupin, strank in ali koga drugega?

Bojim se, da odgovori na vsa tri vprašanja ne bi dali tistih poudarkov, ki jih sporočajo frankolovske žrtve. Zato moramo narediti več, da uresničimo njihova sporočila. Predvsem moramo začeti biti bratu brat. Dokler ne bomo znali živeti skupaj v vsej naši raznolikosti, bomo šibki. In s tem lahka tarča. Čeprav se zdi skoraj neverjetno, se danes nahajamo v Evropi in svetu spet v podobnih časih, kot smo se pred letom 1941.

Spoštovani,

Frankolovo, kot korenina samostojne Slovenije, sporoča tudi to, da moramo Slovenijo potegniti iz blata. Talci, ki so padli za našo samostojnost, našo demokracijo, našo svobodo in našo solidarnost, ne smejo ostati bled spomin preteklosti, ampak pričevalci prihodnosti. Iz njih moramo črpati, k njim in njihovim usodam se moramo vračati – ne le v najtežjih trenutkih zgodovine, ampak vsak dan. Kajti če ne črpamo iz naše preteklosti, ne vemo, kaj je lahko in bo naša prihodnost.

Porečete, da naj pustimo preteklost preteklosti, ker je ta težka. Se strinjam – ne zlorabljajmo usode mož in žena, ki so se borili za Slovenijo, za dnevnopolitične točke, ampak se raje obrnimo k njim in njihovim dejanjem, da dobimo navdih za razvoj naše države. Če namreč Slovenije ne potisnemo naprej vsi mi, ki tukaj živimo, jo bodo drugi prav z veseljem še bolj potisnili v blato. In tega ne smemo dopustiti. Kajti – kot pravi Oton Župančič – domovina je ena, nam vsem dodeljena. In to enost moramo ustvariti, če želimo, da bo Slovenija res domovina vseh doma, v zamejstvu in po svetu. Vsi mi, pa tudi vse naše manjšine, imajo svojo domovino tu, pod Alpami. Vse drugo je prazno leporečenje, ki v vse bolj krvavi mednarodni skupnosti nima več velikega pomena.

Dragi prijatelji,

dovolite mi, da izrazim eno željo. Naj nas ta slovesnost še bolj poveže, tako kot nas bo povezoval kulturni program in molitev. Kajti vsi mi, med Alpami in belokranjskimi griči ter med prekmursko ravnico in Jadranskim morjem, »dobro v srcu mislimo«. In ta dobra misel je tisto, kar naj bo izhodišče naših prihodnjih odnosov. A odnosov ne moremo graditi, kot pravi Sveto pismo, na pesku, kajti hitro padejo, jih odplakne ujma ali odnese vihar. Naši odnosi naj bodo kot hiša na skali, ki je nobena naravna nesreča ne premakne. Zato naj bodo pristni, iskreni v besedah in dejanjih. Tako kot so iskrene frankolovske žrtve, ki so dale svoje življenje za to, da smemo danes tu, na Frankolovem, govoriti v našem jeziku.

Ali kot zapiše Kajuh v pesmi »Med ljudi bom šel«:

Med ljudi bom šel s knjigo Hugoja v rokah.

In klical ljudem bom in klicali

bodo milijoni z menoj.

»Dol z vojno, nasiljem, krivico!«

Za mir bom govoril, ljubezen, svobodo.

Hvala za pozornost.