Poslanec Evropskega parlamenta dr. Milan Brglez se je danes na Odboru za zunanjo politiko v Državnem zboru udeležil javne predstavitve mnenj o večji uporabi kvalificirane večine v zunanji in varnostni politiki Evropske unije. Njegov prispevek je objavljen spodaj.
Evropski poslanec Milan Brglez
QMV – Javna obravnava (29. 9. 2023)
Skupna zunanja in varnostna politika Evropske unije (EU) je potrebna prenove. Odločanje s soglasjem znotraj nje in s tem odsotnost hitrega odzivanja EU na mednarodne izzive slabi položaj EU pri uveljavljanju njenih interesov in vrednot v mednarodni skupnosti. Sprememba odločanja v zunanji in varnostni politiki s kvalificirano večino na večih, če ne kar vseh, področjih skupne zunanje in varnostne politike, ki niso pogodbeno eksplicitno izvzeta in ostajajo v nacionalni pristojnosti (kjer imajo odločitve vojaške in obrambne posledice), bi povečalo sposobnost EU, da hitreje in odločneje ukrepa, kar bi okrepilo njeno globalno akterstvo. Prav tako bi bilo odločanje s kvalificirano večino primerno tudi za odločanje vsaj o nekaterih fazah ali vmesnih korakih, če ne tudi o celotnem širitvenem procesu (brez spremembe ustanovitvenih pogodb EU se soglasju ni mogoče izogniti pri ratifikaciji pristopa nove države članice v obstoječih državah članicah). Glavni problem možnosti uporabe veta je seveda njegova zloraba, ki pogosto nima nič s področjem, na katerem je veto dopusten. Zato bi veljalo to možnost, kjer ne bo strinjanja držav članic, da znotraj obstoječih pogodbenih okvirov razširijo uporabo kvalificirane večine v skupni zunanji in varnostni politiki, zamejiti tako, da se veto ene države članice nadomesti z vetom vsaj treh držav članic. Ker pa je uporaba veta s strani Republike Slovenije (RS) bolj kot ne le teoretična možnost, bi bilo odločanje s kvalificirano večino lahko dobrodošlo za RS in njeno zunanjo politiko, če bi bili izpolnjeni določeni pogoji na ravni EU in ravni RS. Na ravni EU gre poleg že razvitega instrumenta zasilne zavore in konstruktivnega vzdržanja še zlasti za institucionalno vključitev vseh (in ne le nekaterih največjih in še nekaterih najstarejših diplomatsko proaktivnih) članic EU (oziroma njihovih diplomacij) v pripravo odločitve, ki bi se sprejemala s kvalificirano večino. Na ravni RS pa za doslednejše in vsebinsko (in ne le črkobralsko) upoštevanje Zakona o sodelovanju med Državnim zborom in Vlado v zadevah EU (ZSDZVZEU) ter tudi njegovo dopolnjevanje tako, da se zagotovi oziroma zavaruje tako vsebinsko kot postopkovno ustavna vloga ali pristojnost Državnega zbora pri odločitvah, kjer bi se na področju zunanje in varnostne politike v EU odločalo s kvalificirano večino. Poleg tega zakona, za spremembo katerega je potrebna 2/3 večina vseh prisotnih (in ji zato mora dati določeno legitimnost tudi politična opozicija), bi glede tega vprašanja veljalo dopolniti tudi 2. člen Zakona o zunanjih zadevah (konkretizacija tega člena ZZZ je potrebna tudi iz vrste drugih razlogov). Ker je slednjega mogoče spremeniti z navadno večino, pa ta sprememba ne sme nadomestiti dopolnjevanja ZSDZVZEU. Na podlagi vsega povedanega je seveda jasno, da naj RS aktivno sodeluje pri delovanju neformalne skupine držav t. i. prijateljic kvalificirane večine.